BORIS BEJA: ALBUM (izjava: Nataša Kovšca)

BORIS BEJA: ALBUM (izjava: Nataša Kovšca)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. julij ― Izhodišče umetniške prakse Borisa Beje je njegova osebna izkušnja soočenja z vsakdanjo stvarnostjo, pri čemer prepleta svoja intimna občutja z aktualnimi družbenopolitičnimi dogodki in fenomeni. Zanima ga, kako se družbene krize – denimo okoljska – odražajo v našem vsakdanjem življenju in kako vplivajo na spremembe družbenih vzorcev ter vedenje posameznika. Vsebinsko prehajanje med intimnim, družbenim in političnim poudarja tudi s formalno zasnovo svojih del, ki izhaja iz tradicije neoavantgarde in se kaže kot povezovanje različnih izraznih medijev, zlasti risbe, kolaža, fotografije, grafike, objektov in prostorskih instalacij. Vse našteto velja tudi za njegov večletni raziskovalni projekt z naslovom Album, v katerem reflektira soodvisnost človeka in narave. Projekt je zasnoval kot ambientalno postavitev, ki je sestavljena iz dveh vsebinsko povezanih sklopov: serije fotokolažev Hvala za rože (2021–2023) in novega cikla tekstilnih del, instalacij in vezenin, ki pomensko in oblikovno gradijo razširjeno pripoved. Razstavna sklopa povezuje motiv cvetličnega tihožitja, ki ima v likovni umetnosti dolgo zgodovino in pogosto nosi skrito sporočilo. Vendar Boris Beja v projektu ne izhaja iz simbolnega pomena cvetja, ampak motiv tihožitja interpretira na izviren način. Osnova fotografske serije Hvala za rože je namreč ritual obdarovanja s cvetjem, kjer je rez cvetličnega stebla predpogoj za nastanek družbene vezi. Cikel fotokolažev pravzaprav predstavlja nekakšen album obdarovanja žensk, družinskih članic, sorodnic, prijateljic in sodelavk, saj je šopke rezanega cvetja – preden jih je predal obdarovankam – dokumentiral v svojem delovnem okolju. V nadaljevanju ustvarjalnega procesa je iz fotografskih posnetkov, razrezanih na trakove, ustvaril kolažne preplete podob, ki imajo dvojni pomen: po eni strani zaznamujejo minevanje, po drugi strani »rojstvo« intimne vezi z obdarovanko. Obenem pa lahko v delih (posredno) sledimo avtorjevemu umetniškemu razvoju, saj v ozadju fotokolažev
Od kadra do sekvence (V-F-X 2026) (2026) Eksperimentalni video/ Eksperimentalni film

Od kadra do sekvence (V-F-X 2026) (2026) Eksperimentalni video/ Eksperimentalni film

DIVA nove pridobitve, 16. julij ― Sodelujejoče_: Ana Prebil, Lan Mohorič Bonča, Martin Dimitrov Spasovski, Mojca Radkovič, Roman Rus, Sabina Gruden, Urška Savič, Vitja Rodež V sklopu Festivala AV eksperimentalnih praks V-F-X Ljubljana 2026 je potekala delavnica spoznavanja in eksperimentiranja z analognim filmom Od kadra do sekvence pod mentorstvom umetnice Neže Knez. Delavnica je potekala v prostorih ALUO, smer Fotografija. Posneti in razviti eksperimenti na 16-mm filmskem traku so bili skenirani in zmontirani v digitalnem...
ANA KOTAR ŠKARJAK: RE - SISTER

ANA KOTAR ŠKARJAK: RE - SISTER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. julij ― S sproščeno, a kljub pronicljivo in bistroumno mislijo avtorice razstava naslavlja eno ključno vprašanje: “Zakaj (se jaz kot bejba še zmeraj ujamem na isto past in) reproduciram ta isti shit?” To je vzdrževanje sistema neenakosti, seksizma in nespoštovanja ženske identitete kot enakovredne. Sistem, ki se uveljavlja skozi ponavljanja vzorcev obnašanja, podvajanja struktur moči, ki jim dajejo veljavnost, ter internacionalizacijo misli namenjenih vzdrževanju le teh. Seksizem in anti-feminizem niso le vidna in velika dejanja mržnje, ampak se v družbi skrivajo kot običaji in nevidni vzorci, ki jih pogosto razumemo kot integralni del družbe in njene ureditve. Pojavljajo se povsod, predvsem pa se pritlehno zažrejo tudi doma in v družinskih krogih. Zato ni presenetljivo, da programiranje za seksistično razdeljeno družbo pogosto prepoznamo prav tam. Omizje, pogrnjena miza, krožniki, vilice, žlice, noži, prtički, lično urejeni krožniki, sredi vsega pa pripravljena južna. Mati, ki je tudi vse pripravila in skuhala postreže sedeče za mizo. Krožnik za krožnik. To je podoba, ki se pogosto reproducira tudi v naših filmih, pogosto z (govejo) juho, kot tipsko mitologijo običajnega in normativnega. Figurativno je lomljenje kruha namenjeno poistovetenju gledalca s filmskimi liki, formalno pa gre za upodobitev vsakodnevnega. Južna tako predstavlja tradicionalno slovensko družino in njene običaje; v resnici pa gre za nacionalizem preoblečen v čustveno generacijsko deljeno izkušnjo. Južna, ki smo ji na primer priča v filmu Outsider, zavzema povsem poznane formate družinskega obroka, služi pa kot ozadje za pomemben spor med očetom in sinom. Pasulj, ki pomenljivo zamenja govejo juho je vsiljeni predmet v tradicionalistično idilo slovenske družine. Gonilo scene in njena umeščenost v film pa vselej ostaja osrednja zgodba. Nenamerno in nezavedno prizor v svojem realističnem prikazu podvaja v filmu nenaslovljeno. Nekritično je prizor slovensko-bosanske južne neproblematičen, je le ponovitev po
še novic